Jan Rozman deluje kot performer, koreograf, plesalec in improvizator med Ljubljano in Berlinom. V svoji umetniški praksi se ukvarja z razširjenim pojmom telesnosti, materialno semiotiko, teksturami, vrzelmi, napakami in zmedo, ekologijo, domišljijo, (znanstveno) fantastiko in humorjem. Svoje delo usmerja v raziskavo in artikulacijo relevantnih uprizoritvenih izrazov za post-internetno / antropoceno obdobje. Šolal se je na Umetniški gimnaziji v Ljubljani, na oddelku za sodobni ples, študiral koreografijo na Amsterdamski SNDO (AhK) in opravil magisterij na programu SODA v okviru HZT (UdK) v Berlinu. Leta 2016 je končal dodiplomski študij fizioterapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani (UL). Ustvaril je več avtorskih del, v zadnjem obdobju REČI REČI (2021), MEMEMEME (2019) in Predmetenje (2018) in bil za svoje delo večkrat nagrajen. Leta 2019 je prejel nagrado Ksenije Hribar, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije ter bil prejemnik štipendije danceWEB v okviru festivala Impulstanz na Dunaju. V letu 2020 je bil povabljen na rezidenco programa GPS, ki ga v New Yorku izvaja organizacija Movement Research, v letu 2020 in 2021 pa bil skupaj s sodelavci tudi rezident gledališča FELD v Berlinu. V septembru 2021 je na 11. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije za soavtorstvo in izvedbo predstave REČI REČI prejel posebno nagrado žirije za igrivo kritiko (ne)uporabnih plastičnih predmetov, avtorska solo predstava Predmetenje pa je na 10. Gibanici, bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti dobila glavno nagrado.
Peter Frankl je diplomiran anglist in samozaposlen v kulturi kot performer in pedagog. V glasbenem življenju se je udejstvoval v ateljeju Tartini, v gledališkem pa v Šolski Impro ligi pod mentorstvom Tonija Cahuneka. Ob koncu gimnazije se je usposabljal za radijskega napovedovalca na Radiu Študent, po koncu pa je zaključil ŠILA usposabljanje za kulturnega delavca in pedagoga ter je nastopal v uprizoritvah KUD-a Franceta Prešerna, Siti Teatra BTC in Trubarjeve Hiše Literature. Je eden izmed ustanoviteljev Improvizacijskega gledališča Ljubljana, v okviru katerega poučuje tečaj gledališke improvizacije; kot improvizator je nastopal ali vodil delavnice na mednarodnih festivalih v Švici, Nemčiji, Franciji, Avstriji, Kanadi, ZDA, Angliji, Belgiji, na Češkem, Danskem, Madžarskem, Poljskem, in Nizozemskem. Na domačih tleh je igral v uprizoritvah na festivalih Vzkrik (Skupni imenovalec, r. Brina Klamfer), Goli Oder, Trnfest, Ana Desetnica, Ana Mraz, Zmaj 'ma mlade. Na Sindikatu Odklonskih Entitet in Mladih Levih se predstavil z monodramo Za Narodovo Zdravje (r. Brina Klampfer), v institucialnem gledališču pa se je najdel v uprizoritvah Težko je biti bog (SNG Drama, r. Aljoša Živadinov Zupančič) in v sklopu abonmaja Mali Polžek (SNG Nova Gorica) v otroški predstavi Pot Heroja. Je član ulično gledališke zasedbe Trio Šardone, igralske zasedbe oddaje Osvežilna Fronta (RTV), vokalist in pisec glasbene skupine SBO, ter bil umetniški vodja Improvizije in trikratni prvak Impro lige. Svoj gledališki prvenec Stoli je režiral v Španskih borcih, kot gibalec ali plesalec pa se je pojavil v uprizoritvah Gledališča Glej (Skupnost deluje, Sz3), AGRFT-ja (Ufuri, r. Tajda Podobnik), Emanata (MEMEMEME, r. Jan Rozman) in Anton Brückner univerze v Linzu (Yugos, r. Rada Kovačević).
Miha Možina je študiral filmsko in televizijsko režijo na AGRFT v Ljubljani. Film ga je od nekdaj močno privlačil, zato se je že v ranih letih udeležil številnih domačih in mednarodnih delavnic, kjer se je naučil osnov filmskega jezika. Kot filmski mentor že nekaj let sodeluje z društvom DZMP. Od leta 2019 je del ekipe priznanih mentorjev na mednarodni delavnici dokumentarnega filma DoKKu Workshop v izvedbi Luksuz produkcije. Njegova dela poleg dokumentarnih in igranih filmov obsegajo uspešne internetne kampanje množičnega financiranja, promocijske kampanje na socialnih omrežjih, glasbene videospote, predstavitvene filme za podjetja ter izobraževalne in aktivistične kampanje. Njegovi filmi gostujejo na filmskih festivalih doma in po svetu, kjer tudi prejemajo nagrade in priznanja. Med njimi je najbolj odmevna Vesna za najboljši dokumentarni film na 17. Festivalu slovenskega filma.
Maša Radi Buh je samozaposlena kritičarka, raziskovalka performativnih študij in dramaturginja. Končala je dodiplomski študij sociologije kulture na Univerzi v Ljubljani in magistrski študij sodobnega gledališča, plesa in dramaturgije na Univerzi v Utrechtu. Na različnih spletnih platformah in publikacijah (Radio Študent, Neodvisni, Kriterij, Maska, Dialogi…) objavlja strokovne članke in recenzije o plesu in sodobnem gledališču in je trenutna članica komisije za Zlato paličico. Skupaj z Arielom Doronom in Niko Bezeljak je soavtorica uprizoritve Je že konec? (LGMB in Moment). Od novembra 2022 skupaj z Jakobom Ribičem so-urednikuje spletni portal Neodvisni - teritorij sodobnih scenskih umetnosti.
Sara Bezovšek je vizualna umetnica, ki se ukvarja z novimi mediji, eksperimentalnim filmom in grafičnim oblikovanjem, iz katerega je tudi magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pri svojem delu raziskuje, arhivira in kolažira vizualne reference, ki jih odkriva med brskanjem po spletu ter gledanjem filmov in televizijskih serij. Sodelovala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim v Ljubljani v projektnem prostoru Aksioma, Kamera in Kino Šiška, GT22, Osmo/za, sloART, DobraVaga, P74 in SCCA-Ljubljana, na spletu v Feral File, v Mariboru v Kiblixu in MFRU ter v Kopru v IZIS. SND je bil predstavljen na spletnem bienalu The Wrong Biennale in na spletni platformi Do Not Research. Leta 2018 je bila prejemnica Prešernove nagrade za študente, leta 2022 pa je bila nominirana za nagrado OHO za mladega umetnika. Za enega od svojih kratkih filmov je l. 2021 prejela glavno nagrado na Festivalu kratkega filma Ljubljana (FeKK), l. 2022 pa nagrado Vesna za najboljši slovenski eksperimentalni film.
Blaž Gracar, ali bolje znan zgolj kot Blaž, je slovenski skladatelj, elektronski producent, pisatelj, videast in ustvarjalec iger iz Izole. Je maturant umetniške gimnazije na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, diplomiral je pa iz filmske montaže na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Leta 2021 je za glasbo in oblikovanje zvoka pri predstavah "Gejm" ter "Sedem dni" prejel nagrado na Borštnikovem srečanju. S svojim solističnim delom je temeljno zaznamoval sodobno domačo hiphop/alter-elektronsko sceno, sodeloval pa je tudi z mariborskim beatmakerjem Šuljom v duu Bags, z N’tokom posnel album “Emirates” in bil član primorskega kolektiva glasbenikov Giro. Trenutno je klaviaturist v indie rock zasedbi Lelee.
KISS THE FUTURE je umetniško ime Tanje Pađan, ki je leta 2011 diplomirala na smeri Oblikovanje tekstilij in oblačil, NTF, UL. Od leta 2011 je aktivni član Anselme - javne izdelovalnice, že več let pa je dejavna na kulturno umetniškem področju in se redno udeležuje projektov kot so Pop up dom, Design week Wiena, BIO50, Tranzit store v sklopu Design week London, Mesec oblikovanja ... Pri njenem delu jo navdušujejo raznovrstni vplivi. Inspiracijo črpa iz znanstvene fantastike, urbane kulture, eksperimentalnega videa, dolgih romanov, vesolja, rokokoja… Kiss the future predstavlja okvir za testiranje novih idej in alternativnih potekov dela, ki praviloma rezultirajo v zgodbo v kateri imajo narativno vlogo izdelana oblačila. Kolekcije oblačil so skoraj vedno predstavljene v sodelovanju z drugimi umetniki kot so fotografinja Katja Kremenić, video artist in fotograf Tomaž Šantl, umetnica sodobnega plesa Anna Nowicka, fotograf Marijo Župan … Njeno delo lahko najdemo v objavah mednarodnih revij kot so REVS magazine, Kneon Magazine, C-heads magazine in Dreck magazine.
Dan Pikalo (1992, Ljubljana) se je z oblikovanjem prostora in prostorskih konceptov začel ukvarjati že tekom študija Industrijskega oblikovanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Trenutno zaključuje magistrski študij scenografije na oddelku za scensko oblikovanje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Od leta 2019 je kot scenograf sodeloval na več uspešnih študentskih gledaliških produkcijah. Z Janom Rozmanom je v različnih vlogah sodeloval pri predstavah Kožuh, luske, perje (2012), Predmetenje (2018), MEMEMEME (2019) ter Reči reči (2021). Kot oblikovalec prostora deluje v različnih medijih in je kot scenograf sodeloval pri kratkem igranem filmu Govorilne ure (2018) ter pri videospotu Ljubljana je Berlin zasedbe SBO (2021). Pri svoji do sedaj edini izkušnji snemanja celovečernega filma, je kot asistent scenografije na snemanju, sodeloval pri filmu Orkester.
Bor Ravbar je bil rojen 9. marca 2000 v Novem mestu. Bil je del ekipe filma Vonj po razkroju, ki je leta 2017 dobil nagrado ‘Vesna’ v sklopu podmladek na 20. Festivalu slovenskega filma, nagrado strokovne žirije na festivalu Videomanija 2017, nagrado ‘Klapa’ na festivalu ZOOM.12 in nagrado za najboljšo filmsko produkcijo v celoti na festivalu Transgeneracije 2017. Kratki film v njegovi sorežiji Ali: Strah ti pojé dušo, ki je nastal po motivih istoimenske predstave (režija Sebastijan Horvat, SNG Drama Ljubljana) je bil leta 2019 uvrščen na III. Večer plesnega filma v Slovenski kinoteki. Po končani srednji šoli se je vpisal na AGRFT, na program Gledališka režija v letnik Sebastijana Horvata. V sklopu študija je režiral: Izohipse, Quatromeron, B. Brecht: Strah in beda Tretjega rajha, T. Williams: Bambina, Molière: tartif in Nekje daleč nekaj bo. Uprizoritev Strah in beda Tretjega rajha je bila uvrščena v študentski program 57. Festivala Borštnikovo srečanje (Maribor) in tekmovalni program na festivalih Istropolitana (Bratislava, Slovaška) in Artorium (Banska Bistrica, Slovaška). Od leta 2019 do 2022 je bil član uredništva strokovne študentske publikacije za področje gledališča in filma Akademijski list. Kot oblikovalec svetlobe je sodeloval pri dveh predstavah v režiji Žive Bizovičar (Heiner Müller: Kvartet in Žene v testu). Leta 2022 se je udeležil 24. mednarodnega srečanja gledaliških šol v organizaciji zavoda l'Aria na Korziki (Francija) pod mentorstvom različnih mednarodnih strokovnjakov, pod vodstvom Sergea Nikolaïa.
Peter Frankl je diplomiran anglist in samozaposlen v kulturi kot performer in pedagog. V glasbenem življenju se je udejstvoval v ateljeju Tartini, v gledališkem pa v Šolski Impro ligi pod mentorstvom Tonija Cahuneka. Ob koncu gimnazije se je usposabljal za radijskega napovedovalca na Radiu Študent, po koncu pa je zaključil ŠILA usposabljanje za kulturnega delavca in pedagoga ter je nastopal v uprizoritvah KUD-a Franceta Prešerna, Siti Teatra BTC in Trubarjeve Hiše Literature. Je eden izmed ustanoviteljev Improvizacijskega gledališča Ljubljana, v okviru katerega poučuje tečaj gledališke improvizacije; kot improvizator je nastopal ali vodil delavnice na mednarodnih festivalih v Švici, Nemčiji, Franciji, Avstriji, Kanadi, ZDA, Angliji, Belgiji, na Češkem, Danskem, Madžarskem, Poljskem, in Nizozemskem. Na domačih tleh je igral v uprizoritvah na festivalih Vzkrik (Skupni imenovalec, r. Brina Klamfer), Goli Oder, Trnfest, Ana Desetnica, Ana Mraz, Zmaj 'ma mlade. Na Sindikatu Odklonskih Entitet in Mladih Levih se predstavil z monodramo Za Narodovo Zdravje (r. Brina Klampfer), v institucialnem gledališču pa se je najdel v uprizoritvah Težko je biti bog (SNG Drama, r. Aljoša Živadinov Zupančič) in v sklopu abonmaja Mali Polžek (SNG Nova Gorica) v otroški predstavi Pot Heroja. Je član ulično gledališke zasedbe Trio Šardone, igralske zasedbe oddaje Osvežilna Fronta (RTV), vokalist in pisec glasbene skupine SBO, ter bil umetniški vodja Improvizije in trikratni prvak Impro lige. Svoj gledališki prvenec Stoli je režiral v Španskih borcih, kot gibalec ali plesalec pa se je pojavil v uprizoritvah Gledališča Glej (Skupnost deluje, Sz3), AGRFT-ja (Ufuri, r. Tajda Podobnik), Emanata (MEMEMEME, r. Jan Rozman) in Anton Brückner univerze v Linzu (Yugos, r. Rada Kovačević).
Miha Možina je študiral filmsko in televizijsko režijo na AGRFT v Ljubljani. Film ga je od nekdaj močno privlačil, zato se je že v ranih letih udeležil številnih domačih in mednarodnih delavnic, kjer se je naučil osnov filmskega jezika. Kot filmski mentor že nekaj let sodeluje z društvom DZMP. Od leta 2019 je del ekipe priznanih mentorjev na mednarodni delavnici dokumentarnega filma DoKKu Workshop v izvedbi Luksuz produkcije. Njegova dela poleg dokumentarnih in igranih filmov obsegajo uspešne internetne kampanje množičnega financiranja, promocijske kampanje na socialnih omrežjih, glasbene videospote, predstavitvene filme za podjetja ter izobraževalne in aktivistične kampanje. Njegovi filmi gostujejo na filmskih festivalih doma in po svetu, kjer tudi prejemajo nagrade in priznanja. Med njimi je najbolj odmevna Vesna za najboljši dokumentarni film na 17. Festivalu slovenskega filma.
Maša Radi Buh je samozaposlena kritičarka, raziskovalka performativnih študij in dramaturginja. Končala je dodiplomski študij sociologije kulture na Univerzi v Ljubljani in magistrski študij sodobnega gledališča, plesa in dramaturgije na Univerzi v Utrechtu. Na različnih spletnih platformah in publikacijah (Radio Študent, Neodvisni, Kriterij, Maska, Dialogi…) objavlja strokovne članke in recenzije o plesu in sodobnem gledališču in je trenutna članica komisije za Zlato paličico. Skupaj z Arielom Doronom in Niko Bezeljak je soavtorica uprizoritve Je že konec? (LGMB in Moment). Od novembra 2022 skupaj z Jakobom Ribičem so-urednikuje spletni portal Neodvisni - teritorij sodobnih scenskih umetnosti.
Sara Bezovšek je vizualna umetnica, ki se ukvarja z novimi mediji, eksperimentalnim filmom in grafičnim oblikovanjem, iz katerega je tudi magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pri svojem delu raziskuje, arhivira in kolažira vizualne reference, ki jih odkriva med brskanjem po spletu ter gledanjem filmov in televizijskih serij. Sodelovala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim v Ljubljani v projektnem prostoru Aksioma, Kamera in Kino Šiška, GT22, Osmo/za, sloART, DobraVaga, P74 in SCCA-Ljubljana, na spletu v Feral File, v Mariboru v Kiblixu in MFRU ter v Kopru v IZIS. SND je bil predstavljen na spletnem bienalu The Wrong Biennale in na spletni platformi Do Not Research. Leta 2018 je bila prejemnica Prešernove nagrade za študente, leta 2022 pa je bila nominirana za nagrado OHO za mladega umetnika. Za enega od svojih kratkih filmov je l. 2021 prejela glavno nagrado na Festivalu kratkega filma Ljubljana (FeKK), l. 2022 pa nagrado Vesna za najboljši slovenski eksperimentalni film.
Blaž Gracar, ali bolje znan zgolj kot Blaž, je slovenski skladatelj, elektronski producent, pisatelj, videast in ustvarjalec iger iz Izole. Je maturant umetniške gimnazije na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, diplomiral je pa iz filmske montaže na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Leta 2021 je za glasbo in oblikovanje zvoka pri predstavah "Gejm" ter "Sedem dni" prejel nagrado na Borštnikovem srečanju. S svojim solističnim delom je temeljno zaznamoval sodobno domačo hiphop/alter-elektronsko sceno, sodeloval pa je tudi z mariborskim beatmakerjem Šuljom v duu Bags, z N’tokom posnel album “Emirates” in bil član primorskega kolektiva glasbenikov Giro. Trenutno je klaviaturist v indie rock zasedbi Lelee.
KISS THE FUTURE je umetniško ime Tanje Pađan, ki je leta 2011 diplomirala na smeri Oblikovanje tekstilij in oblačil, NTF, UL. Od leta 2011 je aktivni član Anselme - javne izdelovalnice, že več let pa je dejavna na kulturno umetniškem področju in se redno udeležuje projektov kot so Pop up dom, Design week Wiena, BIO50, Tranzit store v sklopu Design week London, Mesec oblikovanja ... Pri njenem delu jo navdušujejo raznovrstni vplivi. Inspiracijo črpa iz znanstvene fantastike, urbane kulture, eksperimentalnega videa, dolgih romanov, vesolja, rokokoja… Kiss the future predstavlja okvir za testiranje novih idej in alternativnih potekov dela, ki praviloma rezultirajo v zgodbo v kateri imajo narativno vlogo izdelana oblačila. Kolekcije oblačil so skoraj vedno predstavljene v sodelovanju z drugimi umetniki kot so fotografinja Katja Kremenić, video artist in fotograf Tomaž Šantl, umetnica sodobnega plesa Anna Nowicka, fotograf Marijo Župan … Njeno delo lahko najdemo v objavah mednarodnih revij kot so REVS magazine, Kneon Magazine, C-heads magazine in Dreck magazine.
Dan Pikalo (1992, Ljubljana) se je z oblikovanjem prostora in prostorskih konceptov začel ukvarjati že tekom študija Industrijskega oblikovanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Trenutno zaključuje magistrski študij scenografije na oddelku za scensko oblikovanje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Od leta 2019 je kot scenograf sodeloval na več uspešnih študentskih gledaliških produkcijah. Z Janom Rozmanom je v različnih vlogah sodeloval pri predstavah Kožuh, luske, perje (2012), Predmetenje (2018), MEMEMEME (2019) ter Reči reči (2021). Kot oblikovalec prostora deluje v različnih medijih in je kot scenograf sodeloval pri kratkem igranem filmu Govorilne ure (2018) ter pri videospotu Ljubljana je Berlin zasedbe SBO (2021). Pri svoji do sedaj edini izkušnji snemanja celovečernega filma, je kot asistent scenografije na snemanju, sodeloval pri filmu Orkester.
Bor Ravbar je bil rojen 9. marca 2000 v Novem mestu. Bil je del ekipe filma Vonj po razkroju, ki je leta 2017 dobil nagrado ‘Vesna’ v sklopu podmladek na 20. Festivalu slovenskega filma, nagrado strokovne žirije na festivalu Videomanija 2017, nagrado ‘Klapa’ na festivalu ZOOM.12 in nagrado za najboljšo filmsko produkcijo v celoti na festivalu Transgeneracije 2017. Kratki film v njegovi sorežiji Ali: Strah ti pojé dušo, ki je nastal po motivih istoimenske predstave (režija Sebastijan Horvat, SNG Drama Ljubljana) je bil leta 2019 uvrščen na III. Večer plesnega filma v Slovenski kinoteki. Po končani srednji šoli se je vpisal na AGRFT, na program Gledališka režija v letnik Sebastijana Horvata. V sklopu študija je režiral: Izohipse, Quatromeron, B. Brecht: Strah in beda Tretjega rajha, T. Williams: Bambina, Molière: tartif in Nekje daleč nekaj bo. Uprizoritev Strah in beda Tretjega rajha je bila uvrščena v študentski program 57. Festivala Borštnikovo srečanje (Maribor) in tekmovalni program na festivalih Istropolitana (Bratislava, Slovaška) in Artorium (Banska Bistrica, Slovaška). Od leta 2019 do 2022 je bil član uredništva strokovne študentske publikacije za področje gledališča in filma Akademijski list. Kot oblikovalec svetlobe je sodeloval pri dveh predstavah v režiji Žive Bizovičar (Heiner Müller: Kvartet in Žene v testu). Leta 2022 se je udeležil 24. mednarodnega srečanja gledaliških šol v organizaciji zavoda l'Aria na Korziki (Francija) pod mentorstvom različnih mednarodnih strokovnjakov, pod vodstvom Sergea Nikolaïa.
Jan Rozman deluje kot performer, koreograf, plesalec in improvizator med Ljubljano in Berlinom. V svoji umetniški praksi se ukvarja z razširjenim pojmom telesnosti, materialno semiotiko, teksturami, vrzelmi, napakami in zmedo, ekologijo, domišljijo, (znanstveno) fantastiko in humorjem. Svoje delo usmerja v raziskavo in artikulacijo relevantnih uprizoritvenih izrazov za post-internetno / antropoceno obdobje. Šolal se je na Umetniški gimnaziji v Ljubljani, na oddelku za sodobni ples, študiral koreografijo na Amsterdamski SNDO (AhK) in opravil magisterij na programu SODA v okviru HZT (UdK) v Berlinu. Leta 2016 je končal dodiplomski študij fizioterapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani (UL). Ustvaril je več avtorskih del, v zadnjem obdobju REČI REČI (2021), MEMEMEME (2019) in Predmetenje (2018) in bil za svoje delo večkrat nagrajen. Leta 2019 je prejel nagrado Ksenije Hribar, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije ter bil prejemnik štipendije danceWEB v okviru festivala Impulstanz na Dunaju. V letu 2020 je bil povabljen na rezidenco programa GPS, ki ga v New Yorku izvaja organizacija Movement Research, v letu 2020 in 2021 pa bil skupaj s sodelavci tudi rezident gledališča FELD v Berlinu. V septembru 2021 je na 11. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije za soavtorstvo in izvedbo predstave REČI REČI prejel posebno nagrado žirije za igrivo kritiko (ne)uporabnih plastičnih predmetov, avtorska solo predstava Predmetenje pa je na 10. Gibanici, bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti dobila glavno nagrado.
Peter Frankl je diplomiran anglist in samozaposlen v kulturi kot performer in pedagog. V glasbenem življenju se je udejstvoval v ateljeju Tartini, v gledališkem pa v Šolski Impro ligi pod mentorstvom Tonija Cahuneka. Ob koncu gimnazije se je usposabljal za radijskega napovedovalca na Radiu Študent, po koncu pa je zaključil ŠILA usposabljanje za kulturnega delavca in pedagoga ter je nastopal v uprizoritvah KUD-a Franceta Prešerna, Siti Teatra BTC in Trubarjeve Hiše Literature. Je eden izmed ustanoviteljev Improvizacijskega gledališča Ljubljana, v okviru katerega poučuje tečaj gledališke improvizacije; kot improvizator je nastopal ali vodil delavnice na mednarodnih festivalih v Švici, Nemčiji, Franciji, Avstriji, Kanadi, ZDA, Angliji, Belgiji, na Češkem, Danskem, Madžarskem, Poljskem, in Nizozemskem. Na domačih tleh je igral v uprizoritvah na festivalih Vzkrik (Skupni imenovalec, r. Brina Klamfer), Goli Oder, Trnfest, Ana Desetnica, Ana Mraz, Zmaj 'ma mlade. Na Sindikatu Odklonskih Entitet in Mladih Levih se predstavil z monodramo Za Narodovo Zdravje (r. Brina Klampfer), v institucialnem gledališču pa se je najdel v uprizoritvah Težko je biti bog (SNG Drama, r. Aljoša Živadinov Zupančič) in v sklopu abonmaja Mali Polžek (SNG Nova Gorica) v otroški predstavi Pot Heroja. Je član ulično gledališke zasedbe Trio Šardone, igralske zasedbe oddaje Osvežilna Fronta (RTV), vokalist in pisec glasbene skupine SBO, ter bil umetniški vodja Improvizije in trikratni prvak Impro lige. Svoj gledališki prvenec Stoli je režiral v Španskih borcih, kot gibalec ali plesalec pa se je pojavil v uprizoritvah Gledališča Glej (Skupnost deluje, Sz3), AGRFT-ja (Ufuri, r. Tajda Podobnik), Emanata (MEMEMEME, r. Jan Rozman) in Anton Brückner univerze v Linzu (Yugos, r. Rada Kovačević).
Miha Možina je študiral filmsko in televizijsko režijo na AGRFT v Ljubljani. Film ga je od nekdaj močno privlačil, zato se je že v ranih letih udeležil številnih domačih in mednarodnih delavnic, kjer se je naučil osnov filmskega jezika. Kot filmski mentor že nekaj let sodeluje z društvom DZMP. Od leta 2019 je del ekipe priznanih mentorjev na mednarodni delavnici dokumentarnega filma DoKKu Workshop v izvedbi Luksuz produkcije. Njegova dela poleg dokumentarnih in igranih filmov obsegajo uspešne internetne kampanje množičnega financiranja, promocijske kampanje na socialnih omrežjih, glasbene videospote, predstavitvene filme za podjetja ter izobraževalne in aktivistične kampanje. Njegovi filmi gostujejo na filmskih festivalih doma in po svetu, kjer tudi prejemajo nagrade in priznanja. Med njimi je najbolj odmevna Vesna za najboljši dokumentarni film na 17. Festivalu slovenskega filma.
Maša Radi Buh je samozaposlena kritičarka, raziskovalka performativnih študij in dramaturginja. Končala je dodiplomski študij sociologije kulture na Univerzi v Ljubljani in magistrski študij sodobnega gledališča, plesa in dramaturgije na Univerzi v Utrechtu. Na različnih spletnih platformah in publikacijah (Radio Študent, Neodvisni, Kriterij, Maska, Dialogi…) objavlja strokovne članke in recenzije o plesu in sodobnem gledališču in je trenutna članica komisije za Zlato paličico. Skupaj z Arielom Doronom in Niko Bezeljak je soavtorica uprizoritve Je že konec? (LGMB in Moment). Od novembra 2022 skupaj z Jakobom Ribičem so-urednikuje spletni portal Neodvisni - teritorij sodobnih scenskih umetnosti.
Sara Bezovšek je vizualna umetnica, ki se ukvarja z novimi mediji, eksperimentalnim filmom in grafičnim oblikovanjem, iz katerega je tudi magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pri svojem delu raziskuje, arhivira in kolažira vizualne reference, ki jih odkriva med brskanjem po spletu ter gledanjem filmov in televizijskih serij. Sodelovala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim v Ljubljani v projektnem prostoru Aksioma, Kamera in Kino Šiška, GT22, Osmo/za, sloART, DobraVaga, P74 in SCCA-Ljubljana, na spletu v Feral File, v Mariboru v Kiblixu in MFRU ter v Kopru v IZIS. SND je bil predstavljen na spletnem bienalu The Wrong Biennale in na spletni platformi Do Not Research. Leta 2018 je bila prejemnica Prešernove nagrade za študente, leta 2022 pa je bila nominirana za nagrado OHO za mladega umetnika. Za enega od svojih kratkih filmov je l. 2021 prejela glavno nagrado na Festivalu kratkega filma Ljubljana (FeKK), l. 2022 pa nagrado Vesna za najboljši slovenski eksperimentalni film.
Blaž Gracar, ali bolje znan zgolj kot Blaž, je slovenski skladatelj, elektronski producent, pisatelj, videast in ustvarjalec iger iz Izole. Je maturant umetniške gimnazije na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, diplomiral je pa iz filmske montaže na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Leta 2021 je za glasbo in oblikovanje zvoka pri predstavah "Gejm" ter "Sedem dni" prejel nagrado na Borštnikovem srečanju. S svojim solističnim delom je temeljno zaznamoval sodobno domačo hiphop/alter-elektronsko sceno, sodeloval pa je tudi z mariborskim beatmakerjem Šuljom v duu Bags, z N’tokom posnel album “Emirates” in bil član primorskega kolektiva glasbenikov Giro. Trenutno je klaviaturist v indie rock zasedbi Lelee.
KISS THE FUTURE je umetniško ime Tanje Pađan, ki je leta 2011 diplomirala na smeri Oblikovanje tekstilij in oblačil, NTF, UL. Od leta 2011 je aktivni član Anselme - javne izdelovalnice, že več let pa je dejavna na kulturno umetniškem področju in se redno udeležuje projektov kot so Pop up dom, Design week Wiena, BIO50, Tranzit store v sklopu Design week London, Mesec oblikovanja ... Pri njenem delu jo navdušujejo raznovrstni vplivi. Inspiracijo črpa iz znanstvene fantastike, urbane kulture, eksperimentalnega videa, dolgih romanov, vesolja, rokokoja… Kiss the future predstavlja okvir za testiranje novih idej in alternativnih potekov dela, ki praviloma rezultirajo v zgodbo v kateri imajo narativno vlogo izdelana oblačila. Kolekcije oblačil so skoraj vedno predstavljene v sodelovanju z drugimi umetniki kot so fotografinja Katja Kremenić, video artist in fotograf Tomaž Šantl, umetnica sodobnega plesa Anna Nowicka, fotograf Marijo Župan … Njeno delo lahko najdemo v objavah mednarodnih revij kot so REVS magazine, Kneon Magazine, C-heads magazine in Dreck magazine.
Dan Pikalo (1992, Ljubljana) se je z oblikovanjem prostora in prostorskih konceptov začel ukvarjati že tekom študija Industrijskega oblikovanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Trenutno zaključuje magistrski študij scenografije na oddelku za scensko oblikovanje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Od leta 2019 je kot scenograf sodeloval na več uspešnih študentskih gledaliških produkcijah. Z Janom Rozmanom je v različnih vlogah sodeloval pri predstavah Kožuh, luske, perje (2012), Predmetenje (2018), MEMEMEME (2019) ter Reči reči (2021). Kot oblikovalec prostora deluje v različnih medijih in je kot scenograf sodeloval pri kratkem igranem filmu Govorilne ure (2018) ter pri videospotu Ljubljana je Berlin zasedbe SBO (2021). Pri svoji do sedaj edini izkušnji snemanja celovečernega filma, je kot asistent scenografije na snemanju, sodeloval pri filmu Orkester.
Bor Ravbar je bil rojen 9. marca 2000 v Novem mestu. Bil je del ekipe filma Vonj po razkroju, ki je leta 2017 dobil nagrado ‘Vesna’ v sklopu podmladek na 20. Festivalu slovenskega filma, nagrado strokovne žirije na festivalu Videomanija 2017, nagrado ‘Klapa’ na festivalu ZOOM.12 in nagrado za najboljšo filmsko produkcijo v celoti na festivalu Transgeneracije 2017. Kratki film v njegovi sorežiji Ali: Strah ti pojé dušo, ki je nastal po motivih istoimenske predstave (režija Sebastijan Horvat, SNG Drama Ljubljana) je bil leta 2019 uvrščen na III. Večer plesnega filma v Slovenski kinoteki. Po končani srednji šoli se je vpisal na AGRFT, na program Gledališka režija v letnik Sebastijana Horvata. V sklopu študija je režiral: Izohipse, Quatromeron, B. Brecht: Strah in beda Tretjega rajha, T. Williams: Bambina, Molière: tartif in Nekje daleč nekaj bo. Uprizoritev Strah in beda Tretjega rajha je bila uvrščena v študentski program 57. Festivala Borštnikovo srečanje (Maribor) in tekmovalni program na festivalih Istropolitana (Bratislava, Slovaška) in Artorium (Banska Bistrica, Slovaška). Od leta 2019 do 2022 je bil član uredništva strokovne študentske publikacije za področje gledališča in filma Akademijski list. Kot oblikovalec svetlobe je sodeloval pri dveh predstavah v režiji Žive Bizovičar (Heiner Müller: Kvartet in Žene v testu). Leta 2022 se je udeležil 24. mednarodnega srečanja gledaliških šol v organizaciji zavoda l'Aria na Korziki (Francija) pod mentorstvom različnih mednarodnih strokovnjakov, pod vodstvom Sergea Nikolaïa.
Peter Frankl je diplomiran anglist in samozaposlen v kulturi kot performer in pedagog. V glasbenem življenju se je udejstvoval v ateljeju Tartini, v gledališkem pa v Šolski Impro ligi pod mentorstvom Tonija Cahuneka. Ob koncu gimnazije se je usposabljal za radijskega napovedovalca na Radiu Študent, po koncu pa je zaključil ŠILA usposabljanje za kulturnega delavca in pedagoga ter je nastopal v uprizoritvah KUD-a Franceta Prešerna, Siti Teatra BTC in Trubarjeve Hiše Literature. Je eden izmed ustanoviteljev Improvizacijskega gledališča Ljubljana, v okviru katerega poučuje tečaj gledališke improvizacije; kot improvizator je nastopal ali vodil delavnice na mednarodnih festivalih v Švici, Nemčiji, Franciji, Avstriji, Kanadi, ZDA, Angliji, Belgiji, na Češkem, Danskem, Madžarskem, Poljskem, in Nizozemskem. Na domačih tleh je igral v uprizoritvah na festivalih Vzkrik (Skupni imenovalec, r. Brina Klamfer), Goli Oder, Trnfest, Ana Desetnica, Ana Mraz, Zmaj 'ma mlade. Na Sindikatu Odklonskih Entitet in Mladih Levih se predstavil z monodramo Za Narodovo Zdravje (r. Brina Klampfer), v institucialnem gledališču pa se je najdel v uprizoritvah Težko je biti bog (SNG Drama, r. Aljoša Živadinov Zupančič) in v sklopu abonmaja Mali Polžek (SNG Nova Gorica) v otroški predstavi Pot Heroja. Je član ulično gledališke zasedbe Trio Šardone, igralske zasedbe oddaje Osvežilna Fronta (RTV), vokalist in pisec glasbene skupine SBO, ter bil umetniški vodja Improvizije in trikratni prvak Impro lige. Svoj gledališki prvenec Stoli je režiral v Španskih borcih, kot gibalec ali plesalec pa se je pojavil v uprizoritvah Gledališča Glej (Skupnost deluje, Sz3), AGRFT-ja (Ufuri, r. Tajda Podobnik), Emanata (MEMEMEME, r. Jan Rozman) in Anton Brückner univerze v Linzu (Yugos, r. Rada Kovačević).
Miha Možina je študiral filmsko in televizijsko režijo na AGRFT v Ljubljani. Film ga je od nekdaj močno privlačil, zato se je že v ranih letih udeležil številnih domačih in mednarodnih delavnic, kjer se je naučil osnov filmskega jezika. Kot filmski mentor že nekaj let sodeluje z društvom DZMP. Od leta 2019 je del ekipe priznanih mentorjev na mednarodni delavnici dokumentarnega filma DoKKu Workshop v izvedbi Luksuz produkcije. Njegova dela poleg dokumentarnih in igranih filmov obsegajo uspešne internetne kampanje množičnega financiranja, promocijske kampanje na socialnih omrežjih, glasbene videospote, predstavitvene filme za podjetja ter izobraževalne in aktivistične kampanje. Njegovi filmi gostujejo na filmskih festivalih doma in po svetu, kjer tudi prejemajo nagrade in priznanja. Med njimi je najbolj odmevna Vesna za najboljši dokumentarni film na 17. Festivalu slovenskega filma.
Maša Radi Buh je samozaposlena kritičarka, raziskovalka performativnih študij in dramaturginja. Končala je dodiplomski študij sociologije kulture na Univerzi v Ljubljani in magistrski študij sodobnega gledališča, plesa in dramaturgije na Univerzi v Utrechtu. Na različnih spletnih platformah in publikacijah (Radio Študent, Neodvisni, Kriterij, Maska, Dialogi…) objavlja strokovne članke in recenzije o plesu in sodobnem gledališču in je trenutna članica komisije za Zlato paličico. Skupaj z Arielom Doronom in Niko Bezeljak je soavtorica uprizoritve Je že konec? (LGMB in Moment). Od novembra 2022 skupaj z Jakobom Ribičem so-urednikuje spletni portal Neodvisni - teritorij sodobnih scenskih umetnosti.
Sara Bezovšek je vizualna umetnica, ki se ukvarja z novimi mediji, eksperimentalnim filmom in grafičnim oblikovanjem, iz katerega je tudi magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pri svojem delu raziskuje, arhivira in kolažira vizualne reference, ki jih odkriva med brskanjem po spletu ter gledanjem filmov in televizijskih serij. Sodelovala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim v Ljubljani v projektnem prostoru Aksioma, Kamera in Kino Šiška, GT22, Osmo/za, sloART, DobraVaga, P74 in SCCA-Ljubljana, na spletu v Feral File, v Mariboru v Kiblixu in MFRU ter v Kopru v IZIS. SND je bil predstavljen na spletnem bienalu The Wrong Biennale in na spletni platformi Do Not Research. Leta 2018 je bila prejemnica Prešernove nagrade za študente, leta 2022 pa je bila nominirana za nagrado OHO za mladega umetnika. Za enega od svojih kratkih filmov je l. 2021 prejela glavno nagrado na Festivalu kratkega filma Ljubljana (FeKK), l. 2022 pa nagrado Vesna za najboljši slovenski eksperimentalni film.
Blaž Gracar, ali bolje znan zgolj kot Blaž, je slovenski skladatelj, elektronski producent, pisatelj, videast in ustvarjalec iger iz Izole. Je maturant umetniške gimnazije na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, diplomiral je pa iz filmske montaže na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Leta 2021 je za glasbo in oblikovanje zvoka pri predstavah "Gejm" ter "Sedem dni" prejel nagrado na Borštnikovem srečanju. S svojim solističnim delom je temeljno zaznamoval sodobno domačo hiphop/alter-elektronsko sceno, sodeloval pa je tudi z mariborskim beatmakerjem Šuljom v duu Bags, z N’tokom posnel album “Emirates” in bil član primorskega kolektiva glasbenikov Giro. Trenutno je klaviaturist v indie rock zasedbi Lelee.
KISS THE FUTURE je umetniško ime Tanje Pađan, ki je leta 2011 diplomirala na smeri Oblikovanje tekstilij in oblačil, NTF, UL. Od leta 2011 je aktivni član Anselme - javne izdelovalnice, že več let pa je dejavna na kulturno umetniškem področju in se redno udeležuje projektov kot so Pop up dom, Design week Wiena, BIO50, Tranzit store v sklopu Design week London, Mesec oblikovanja ... Pri njenem delu jo navdušujejo raznovrstni vplivi. Inspiracijo črpa iz znanstvene fantastike, urbane kulture, eksperimentalnega videa, dolgih romanov, vesolja, rokokoja… Kiss the future predstavlja okvir za testiranje novih idej in alternativnih potekov dela, ki praviloma rezultirajo v zgodbo v kateri imajo narativno vlogo izdelana oblačila. Kolekcije oblačil so skoraj vedno predstavljene v sodelovanju z drugimi umetniki kot so fotografinja Katja Kremenić, video artist in fotograf Tomaž Šantl, umetnica sodobnega plesa Anna Nowicka, fotograf Marijo Župan … Njeno delo lahko najdemo v objavah mednarodnih revij kot so REVS magazine, Kneon Magazine, C-heads magazine in Dreck magazine.
Dan Pikalo (1992, Ljubljana) se je z oblikovanjem prostora in prostorskih konceptov začel ukvarjati že tekom študija Industrijskega oblikovanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Trenutno zaključuje magistrski študij scenografije na oddelku za scensko oblikovanje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Od leta 2019 je kot scenograf sodeloval na več uspešnih študentskih gledaliških produkcijah. Z Janom Rozmanom je v različnih vlogah sodeloval pri predstavah Kožuh, luske, perje (2012), Predmetenje (2018), MEMEMEME (2019) ter Reči reči (2021). Kot oblikovalec prostora deluje v različnih medijih in je kot scenograf sodeloval pri kratkem igranem filmu Govorilne ure (2018) ter pri videospotu Ljubljana je Berlin zasedbe SBO (2021). Pri svoji do sedaj edini izkušnji snemanja celovečernega filma, je kot asistent scenografije na snemanju, sodeloval pri filmu Orkester.
Bor Ravbar je bil rojen 9. marca 2000 v Novem mestu. Bil je del ekipe filma Vonj po razkroju, ki je leta 2017 dobil nagrado ‘Vesna’ v sklopu podmladek na 20. Festivalu slovenskega filma, nagrado strokovne žirije na festivalu Videomanija 2017, nagrado ‘Klapa’ na festivalu ZOOM.12 in nagrado za najboljšo filmsko produkcijo v celoti na festivalu Transgeneracije 2017. Kratki film v njegovi sorežiji Ali: Strah ti pojé dušo, ki je nastal po motivih istoimenske predstave (režija Sebastijan Horvat, SNG Drama Ljubljana) je bil leta 2019 uvrščen na III. Večer plesnega filma v Slovenski kinoteki. Po končani srednji šoli se je vpisal na AGRFT, na program Gledališka režija v letnik Sebastijana Horvata. V sklopu študija je režiral: Izohipse, Quatromeron, B. Brecht: Strah in beda Tretjega rajha, T. Williams: Bambina, Molière: tartif in Nekje daleč nekaj bo. Uprizoritev Strah in beda Tretjega rajha je bila uvrščena v študentski program 57. Festivala Borštnikovo srečanje (Maribor) in tekmovalni program na festivalih Istropolitana (Bratislava, Slovaška) in Artorium (Banska Bistrica, Slovaška). Od leta 2019 do 2022 je bil član uredništva strokovne študentske publikacije za področje gledališča in filma Akademijski list. Kot oblikovalec svetlobe je sodeloval pri dveh predstavah v režiji Žive Bizovičar (Heiner Müller: Kvartet in Žene v testu). Leta 2022 se je udeležil 24. mednarodnega srečanja gledaliških šol v organizaciji zavoda l'Aria na Korziki (Francija) pod mentorstvom različnih mednarodnih strokovnjakov, pod vodstvom Sergea Nikolaïa.
